»Prevajalka je temeljne pojme, na katerih sloni avtorjeva misel in so vpeljani na novo ali v kontekstu razprave dobijo povsem nov pomen, med njimi inscape, instress, scaping, stress ter in-between, odlično prenesla v slovenski jezik, ne da bi mu pri tem delala silo ali ga obložila z novimi tujkami.«
»Prevajalka je temeljne pojme, na katerih sloni avtorjeva misel in so vpeljani na novo ali v kontekstu razprave dobijo povsem nov pomen, med njimi inscape, instress, scaping, stress ter in-between, odlično prenesla v slovenski jezik, ne da bi mu pri tem delala silo ali ga obložila z novimi tujkami. Prav tako v prevodu ni sledu specifične angleške sintakse ali zgoščenosti, pač pa branje teče v prijetnem in jasno razumljivem ritmu.«
»Angleški izvirnik je v slovenščino prelila tako, da je ohranila njegovo zgoščenost, pomensko nasičenost ter energičen ritem s pridihom neprisiljene, nevsiljive arhaičnosti, pri tem pa upoštevala notranje zakonitosti slovenščine ter pogumno izkoristila njene izrazne možnosti.«
»Prevajanje antičnih besedil je že zaradi tekstnokritičnih problemov precejšen izziv za vsakega prevajalca, v konkretnem primeru pa tudi zavoljo dejstva, da je do nas prišla le približno četrtina Livijevega dela, katerega manjkajoči deli so se ohranili v obliki vsebinskih izvlečkov in povzetkov.«
»Prevajalka je temeljne pojme, na katerih sloni avtorjeva misel in so vpeljani na novo ali v kontekstu razprave dobijo povsem nov pomen, med njimi inscape, instress, scaping, stress ter in-between, odlično prenesla v slovenski jezik, ne da bi mu pri tem delala silo ali ga obložila z novimi tujkami. Prav tako v prevodu ni sledu specifične angleške sintakse ali zgoščenosti, pač pa branje teče v prijetnem in jasno razumljivem ritmu.«
»Angleški izvirnik je v slovenščino prelila tako, da je ohranila njegovo zgoščenost, pomensko nasičenost ter energičen ritem s pridihom neprisiljene, nevsiljive arhaičnosti, pri tem pa upoštevala notranje zakonitosti slovenščine ter pogumno izkoristila njene izrazne možnosti.«
»Prevajanje antičnih besedil je že zaradi tekstnokritičnih problemov precejšen izziv za vsakega prevajalca, v konkretnem primeru pa tudi zavoljo dejstva, da je do nas prišla le približno četrtina Livijevega dela, katerega manjkajoči deli so se ohranili v obliki vsebinskih izvlečkov in povzetkov.«
»Maja Kovač v prevodu uspešno krmari po poeziji, ki je mešanica intimizma in modernizma, ne da bi zapadla bodisi pretiranemu poenostavljanju oziroma 'izboljševanju' na eni strani bodisi pretiranemu hermetizmu na drugi.«
»ohraniti preciznost in privlačnost avtoričinega pisanja in ga kljub zahtevnim pasusom, ki segajo na področja filozofije in klasične filologije, preliti v tekočo in plastično slovenščino«
»skrbno, natančno, s številnimi navedki, citati in opombami pojasnjuje in podaja kulturne kontekste, hkrati pa s svojo upovedovalno virtuoznostjo prenaša bralcem v največji meri tako okuse, barve kot užitek jezika, vključujoč pri tem tudi domišljeno novotvorbo besed, kjer je to potrebno«